METKA SE GRE SPET POTEPAT....

Tako sedaj pa še zadnje daljše potovanje pred odhodom v USA. Naj vam povem, da sem že celi teden čist polna energije in skozi govorim o mojem potovanju.

Za en teden se poslavljam od vas, grem na izmenjavo v Estonijo. Hura…spet bom videla ljudi iz lanske izmenjave v Grčiji.

Vsem pa izgubljena Metka želi lep teden in se javim po vrnitvi in opišem moja nova doživetja.Vam pa želim, da uživate…vaša izgubljena Metka…

NAPAD NA METKO....

Vas zanima, kaj se mi spet pretresljivega naredilo. Pa saj meni se vedno doga kaj nenavadnega.

Danes sem imela prav zanimiv popoldan. Bil je prav pomirjujoč in mi je dal dosti energije, čeprav bi vsi mislili,da bom po treh urah hoje brez, ampak nisem.

Popoldan sem z našo mamico in Stevenu odšla na Golte. Tisti, ki ne veste Steven je prijatelj iz Amerike, ki sem ga spoznala na Nizozemske, bila sva soseda v študentskem bloku. Sedaj pa potuje po zahodni in južni Evropi, pa je prišel pogleda tudi našo prelepo Slovenijo. Seveda jaz ne bi bila jaz, če mu nebi pokazala še naše prelepe Zgornje Savinske Doline. Pa če smo že tu je treba tudi v hribe.

Golte so bolj poznane kot smučarsko središče, seveda jaz najraje smučam na njih. Saj sem jih že navajena od malega in se mi sedaj ne zdijo več strme. Sem pa kot majhna imela tudi srečanje s kakšno smreko. V poletnem času pa so prijetne za sprehode, saj tudi poleti deluje nihalka oz gondola. Tako, da najlažje se je odpravit do Žekovca z avtomobilom in potem se popeljati do vrha z gondoli, ki ti vzame 15 minut.

Mi smo se odločili naredit en celi krog po Golteh. Najprej smo odšli do jezera, kjer je dober razgled na naše hribe, samo nam jih je zakrivala megla. Potem pa smo se spuščali proti Mozirski koči, ki je na drugem koncu. Sedaj je tudi čas prajzelpera oz brusnic in naša mami ima oči za vse. Tako da smo vmes še to nabirala. Men je več šlo v želodec, kot v posodo.

Sedaj med poletnemu času kmetje pasejo svoje krave in konje gor. Mene je pa en kravica imela zelo rada. Tako, da sem imela bližnje srečanje. Sej je bila skoraj tako zlo glasno, kot jaz. Našla sem ful lep prajzelper in ne boste verjeli, da me je prišla kravica naganjat. Pa tako lep je bil. Potem pa bolj, ko sem lezla po skalah gor bolj je šla za mano. Tako, da sem ji komaj pobegnila, ampak sem ostala brez posledic.

HA,HA…ampak bilo je prav hecno….Steven se je prav zabaval v hribih…sem se odločila da naslednjič peljem mojo nečakinjo gor, ker ji bo prav zabavno. Naši Tajdi bi bila verjetno najbolj všeč gugalnica pri postaji gondole. Res je zabavna, sam jo morala tudi sama preizkusit.

Bodite mi lepo in uživaje..vaša zmedeno- izgubljena Metka

USPELO JE!!!

Jeeeeeeeeee in man je uspelo. A vas zanima kaj nas je uspelo? Presenetiti našo Tinco, ki v petek odhaja študirati na Kitajsko. Imeli smo celo zaroto proti nje in naša Tinca ni nič vedla, kam gre na izlet. Po čakanju kaj bo je le dočakala in presenetili smo jo neizmerno.

Vsi pa smo veseli, da smo se videli ponovno, čeprav sta še manjkala dva člana naše skupinice. Vsi, ki ne veste to smo skupinica, ki smo lani decembra bili skupaj na srečanju mladih v Zagrebu in se radi dobimo, da obujemo spomine.

Naše srečanje pa ni minilo brez palačink in obujanja spomine.Bilo je prav zabavno in nepozabno.. Upam, da se pred mojim in Martinovim odhodom vidim še enkrat. Na žalost brez Tine.

Ja Slovenci na veliko zapuščamo Slovenijo, ampak vedno radi pridemo nazaj.

Tina tebi pa želim srečno pot in uživaj na Kitajskem.

LP,Metka

KAJ JE AU PAIR!

Dolgujem vam razlago kaj sploh je Au Pair, saj me je naša Marja opozorila, da verjetno ne vejo vsi, ki berejo ta blog.

Au Pair je program je odprt za dekletom med 18 in 26 letom starosti. Njegov namen je delo, študij, potovanje, spoznavanju nove kulture,…. Besedica Au Pair pomeni varuška. Kot Au Pairka, si najprej izbereš državo v kateri želiš izvaja ta program. Pri nas imaš preko Erazmusa možnost izbrati Anglijo ali Ameriko. Au Parka pa pazi otroke in opravlja lažja gospodinjska dela, pri izbrani družini. V zamene za to pa ji izbrana družina nudi brezplačno hrano in stanovanje, tedensko žepnino ter dovolj prostega časa, da lahko obiskuje fakulteto, spoznavate deželo ali počnete še kaj drugega.

Uživajte v dnevu, lep pozdrav od vaše izgubljene Metke….

KAKO LAHKO POSTANEŠ AU PAIR V AMERIKI!

Vse zgleda na videz enostavno, enih par papirjev je treba izpolniti, par priporočil, slike in je….Ja,ja pa ni vse tako zlahka, kot na začetku misliš. Pa začnimo od začetka…

Cela stvar se je pričela pred dobrim letom, ko sem pri družini, ki sem čuvala otroke izvedela, da obstaja Au Pair, ampak lani zaradi študijske izmenjave ni prišlo v upoštev. Že med izmenjavo pa sem malo brskala po internetu, poiskala kodo to izvaja pri nas in kontaktirala Slovensko popotniško društvo Erazem in dobila stik z osebo, ki je koordinatorica tega projekta.

Po vrnitvi iz Nizozemske, pa sem se odločala, da si po končanem študiju vzamem eno leto fraj. Najprej sem poklicala koordinatorco in izvedla več o projektu in kakšni so pogoji,da lahko postaneš Au Pair.
Pogoji pa so:
- stara moraš biti od 18 do26 let
- imeti moraš vozniško dovoljene B kategorije
- imeti prko 200 ur izkušenj dela z otroci
- zaključeno srednjo šolo
- znaje angleškega jezika
- potrdilo o nekaznovanosti
- imeti čas biti v Ameriki 12 mesecev
- še nikoli nisi bila Au Pair v Ameriki

Ugotovila sem,da pogojem vsem ustrezam in zakaj pa nebi bila Au Pairka v Ameriki, rada ima otroke in potujem. Tako se je junija 2006 začelo.
Najprej je bilo potrebno pridobiti application forum in brošuro, ampak brez rahlih zapletov nebi šlo. Pomembno je,da sem na koncu prišla do pravih papirjev..
Zdaj pa pričnimo izpolnjevati in kaj vse se je bilo treba narediti:
- izpolnit Application form
- napisati pismo Dear host family (s saj 600 besedami)
- dobiti najmanj tri priporočila, kod dokaz, da imaš izkušnje z varstvom in delu z otroci
- osebno priporočilo, ki ti ga mora napisati učitelje/profesor/duhovnik...oseba, ki se dobro pozna in te lahko pohvalil
- fotokopijo zadnje zaključne izobrazbe
- fotokopijo vozniškega izpita
- potrdilo o nekaznovanosti iz ministrstva za pravosodje
- potrdilo Medical Form od osebnega zdravnika

Da mi je uspelo vse to izpolniti mi je vzelo, kar neki časa in truda. Pa naj ne pozabim se zahvalit vsem, ki ste mi pri tem pomagali. Na koncu sem ugotovila, da se pol vprašanj ponavljala. Seveda Američani. Kakšno od vprašanje je bilo prav za nasmehnit.

Sedaj je pa potrebno kontaktirat ponovno koordinatorico in se domenit z njo za intervju. Tudi to je zanimivo, prineseš tja z vsemi papirji, jaz sem jih imela spet preveč, opraviš kratek razgovor v angleščini in potem še rešiš test z 240 vprašanji. Ta test je prav zanimiv saj so prav smešna vprašanja in da prideš do konca se ti že malo vrti, ampak je bilo uspešno.

Sedaj pa novi korak. Vse to se pošlje v Anglijo in tam še enkrat vse pregledajo. No Angleži so veliki birokrati in sem jaz morala enih par obrazcev še enkrat poslati ponovno, zaradi čisto minimalnih pomanjkljivosti, npr: en križec je manjkala.
Ker sem se prijavila dosti zgodaj so moje papirje v Anglijo obravnavali bolj počasi…no ampak sem le dočakala pismo, da sem sprejeta v program…

JUPI…sedaj pa nova avantura….o tej pa naslednjič…

Ostanite nasmejani…lep pozdrav od vaše zmedene in izgubljene Metka….

UŽIVANJE....

Se sprašujete kje sem se kaj potepala, ker nič novega ne napišem. Zdaj sem se pa odločila, kar za en prelep kotiček Slovenije. Tudi Slovenija ima svoje čare in še nisem vseh odkrila.

Prejšnji teden sem z starši in staro mamo uživala v Moravski Toplicah ( v Termah 3000). Najprej je bil namen, da bi ta teden jaz ostala doma z staro mamo in straša bi odšla v topilce, ampak naša stara mama se je odločila, da gre zraven in tako sem tudi jaz odšla zraven stare mame.

Prekmurje je nekaj čist drugega, kot Zgornja Savinjska Dolina, saj ga ne obdajajo hribi, ampak ravnina. Seveda to je potrebno izkoristit. Tudi za nas niso Moravske Toplice blizo, saj potrebuješ približno 2 uri in pol, da prideš do cilja.

Ena najbolj znanih je reka Mura. Tudi naš Kreslin poje o njej.

Potem ne pogrešljive štorklje - ŠTRK, pravijo da jih jeletos še več kot ponavadi.

No meni pa kot zmeraj ne uide kakšna arhitekturna znamenitost. Že od nekdaj mi je nekaj posebnega Plečnikova umetnina v Bogojini.

Lahko povem, da je bil teden prav sproščujoč. Potrebno je bilo izkoristiti namakanje v bazenih. Meni je najbolj paslo zjutraj in zvečer, ko se je gneča že polegla in sem imela mir ob plavanju v bazenu. Naj povem da je tudi moja babi zelo uživala v vodi, naj omenim da je naša babi stara že 89 let in sem prav ponosna na njo.

Seveda pa ker je Prekmurje tako ravno je tudi posuto z odličnimi variantami za kolesarjenje. Na naše presenečenje se tudi v Prekmurju poti spenjajo in spuščajo. Naj povem da so proge vse lepo označene in se za vsako težavnost kaj najde.

Vedno pa je vsega lepega prehitro konce in tudi tega oddiha je bilo…tako da smo spet nazaj in delovno razpoloženi….

Lep pozdrav od vaše izgubljene Metka….

TABOR EVROPA 2007

Najlepši del skavtskega življenja so seveda tabori in največja dogodivščina je poletni tabor, ampak jaz nebi bila jaz, če nebi bil moj poletni tabor drugačen.

Pa začnimo pri začetku, kako se je sploh ta naveza pričela. V zimskem času sem srečala po dolgčasa prijatelja, Primož, ki je tabornik pri Rodu Bičkova Skala in vodnik voda Zverine in skupaj delava kot prostovoljca pri Centru za socialno delo. Po pogovoru je naneslo na temo, da letošnje leto zapušča tabornike in zadnji tabor organizira za svoj vod izlet v Evropo. Jaz sem bila takoj navdušena, ampak saj veste zmeraj je treba premislit. Na koncu sem povabilo sprejela in se odpravila na tabor z njimi. Zakaj je bilo tako mikavno, saj smo obiskali moji dve ljubi deželi Nizozemsko in Belgijo. Vedla sem da bo to dober izziv zame, ker bom tako spoznala tabornike in dokazali smo, da taborniki in skavtje preživijo skupaj. No pa pojdimo na pot.

Pot se je že začela 20.7.2007 zgodaj zjutraj pred taborniško hišo, kot ponavadi sem spet zamujala. Pa kaj če sem imela tako težek nahrbtnik. Potem smo se odpravili na letališče Brnik…saj res zdaj ima neko čudno novo ime Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana. Opravili vse formalnosti, brez manjših zapletov seveda nikoli ne gre. Preden pa smo se vkrcali v letalo, pa sva s Primožu še presenetila člane, saj sva izdelala posebno ruto za to akcijo. Tako smo se vsi počutili boj povezani z istimi rutami.

Jupi smo že na letalu in letimo v meni zelo ljubo mesto Amsterdam…..pristanek je bil prijeten….še bolj prijetno je bilo, ko smo se izkrcali saj vreme v Amsterdamu je bilo oblačno okoli 17 stopinj in njihov nepogrešljiv veter. Veste kako paše iz 37 stopinji priti v takšen hlad.

Amsterdam je meni osebno prečudovito mesto in se po dobrem letu z veseljem vrnem nazaj obujati spomine. Mesto slovi po ozkih ulicah ob kanalih z mostičkih.Večina turistov, ki pridejo v Amsterdam se odloči za vožnjo z ladjico po kalnih. Jo tudi sama priporoča, tako vidiš še Amsterdam drugače.

Vsem poznano je območje Rdeč četrti in povsod te spremlja vonj marihuane. Nizozemci, pa svoj prosti čas zelo radi preživijo v parki…zato je po celi Nizozemski dosti parkov, kje se lahko sprehajate in družite, za Nizozemce pa je značilno, da hodijo med času malice v parke. Ob sem temu pa je Nizozemska znana po največ muzejih v Evropi, za vsakega se najde kaj od umestnosti do znanosti, ker pa časa ni bilo zadosti za vse smo si ogledali le peščico.

Pa naj omenim nekaj najpomembnejših Van Gogh muzej, Rijksmuseum, Rembrabthuis, Pomorski muzej, Hiša Anne Frank, Judovski zgodovinski muzej, Amsterdamski zgodovinski muzej…vsem najbolj zanimiva pa sta Sexs muzej in muzej marihuane in hašiša.

Moja največja želja pa je bila, ko grem naslednjič v Amsterdam si želim videti živalski vrt. Lahko povem, da je vreden ogleda, potrebuješ pa celi dan da vse vidiš. Nam je seveda zmanjkalo časa in smo videli le del.

Naj omenim še srečanje s prijateljicama iz Nizozemske. Že prvi dan sem izkoristila, da sem se videla z Bianco, ko sva se odpravile na trg Dam, kjer bi se morali srečati z našim vodom je Primož vmes spremenil kraj srečanja in ker sami veste imajo Nizozemci zelo čuden jezik in tudi, če mislimo, da smo prav izgovorili izgovorimo napačno. Tako je prišlo do nesporazuma in sva jih midve čakali na drugem koncu. No pa še brez zemljevida sva bile…ampak na koncu sva jih uspešno našli.

Zelo vesela sem pa bila Marieke, ki se je pripeljala iz 100 km oddaljenega Ossa in nam je popestrila deževen dan. Pokazala nam je nekaj njihovih tipičnih iger. Naj omenim, da smo bili nastanjeni v Amstelvenu to je primestje Amsterdama v skavtskem centru.

Trije dnevi hitro minejo in pot smo nadaljevali v Den Haag, ker časa ni bilo in nahrbtniki so bili težki smo se hitro odpravili do Pijnackerja, kjer smo prebivali v skvskem kampu. No imeli smo tudi rahlo nesrečo z vremenu saj glih na dan , ko smo prišli tja je deževalo celi dan, že šotore smo postavljali v rahlem dežju. Ta dan smo potem prelenarili in se naspali.

Naslednji dan pa dogodivščina delanje splavov, ki se je končalo z mojo buško. Dogodivščina, pa je bila tudi kako zakuriti ogenj z mokrimi drvmi. Nam je uspela, ampak smo se mučili 4 ure in večerjali naj bi ob 8 zvečer, ampak smo imeli rahel zamik in je bilo to ob polnoči.

Naslednji dan smo se odpravili v Delft, ker je to bilo le 8 km razlike smo šli kar peš. Bila je prijetna hoja, le jaz sem imela zelo težek nahrbtnik. V Defftu smo stanovali v stari smodnišnici, ki je sedaj skavtski center. Res veste kakšna graščina in res luksus. Vam priporočam, ker je tudi ugodna cena. Spoznani smo tudi Angleške skavte, ki so bili tukaj na taboru.

Delft je majhno pristaniško mesto, ki slovi po tradicionalni nizozemski keramiki z modro poslikavo. Mestece pa je obdano tudi z kanali in s čudovitimi gotskimi stavbami. Doživeli smo tudi drugačen pogled na mesto in to je iz koles. Za Nizozemce je značilno, da večina za svojo transportno sredstvo uporablja kolesa. Tako, da pešce ogrožajo kolesarji in ne avtomobili.

Dnevi vedno prehitro hitijo in že je bil čas da se ponovno preselimo in ne samo kraj tudi državo. Tako smo se podali na mednarodni vlak in čes slabe dve ure smo se znašli v Bruslju.

Jupi…spet sem tu, ker je Bruslej manjši kot Amsterdam tukaj skoraj ne rabim več zemljevida. Domači so me lani že zbadali, da sem tako pogosto gor, kot evropski poslanci. Bruselj vsi poznamo po predstavništvu Evropske Unije, ampak se najdejo še tudi druge stvari. Meni osebno najlepši je Grand Plac – Glavni trg, kje te obdajajo čudovite stavbe, z vsake ulice pa diši po belgijskih vafljih.Vredno ogleda je tudi, Manneken Pis, The Atomium, Basilica of the Sacred Heart,…

Ne smete pa pozabit poskusiti češnjevega piva in čokolade. V Bruslju pa smo prebivali v skavtski sobi od skavtov s katerimi sem bila lani na taboru. Lahko povem, da mi je bilo prijetno biti spet tam in videti tudi nekaj njihovih skavtov.

Zadnji dan pred odhodom se je vod odločil, da je potrebno novega člana krstiti in to sem bila seveda jaz. Dali pa so mi najtežjo nalogo, kar je lahko. Od jutra do večera sem mogla biti tiho. Ne boste verjeli, da mi je uspelo. Samo rešilo me je , da sem se popoldan srečala z Tanjo in Anjo in tako tiste 4 ure izkoristila. Vesela sem bila tega srečanja in obujanja kako so se imeli v Estoniji na izmenjavi. S Tanjo sva ugotovili, da jaz poznam bolje Bruselj kot ona. Hvala Tanji in Anji za čas in da sta se pripeljali v Bruselj.

Ker je vsega lepega se je tudi ta tabor končal 30.7.2007. Srečno smo se vrnili nazaj. Je bil pa ta tabor dobro proslavljanje 100 let skavskega gibanja, saj smo to obeležili 1.8.2007.

Vsem, ki še niste bili vam priporočam obisk Nizozemske in Belgije. Vsi ki me poznate veste, da sem se čist zaljubila v te dve državi.

Ostanite v soncu…Uživajte…Vaša Izgubljena Metka

DOGODIVŠČINA, KI SE JE KONČALA....

Saj me vsi poznate kakšna sem…zmedena in vedno nerodna…zelo pogosto pridelam kakšno modrico in buško…in tako se je tudi ta dogodivščina končala…

Zadnji moje potepanje je bil Tabor Evropa. Na pot smo se podali z ljubljanskimi taborniki iz rodu Bičkova skala z vodom Zverine. Naša pot je bila v severozahodni del Evropa, natančno Nizozemska in Belgija. No verjetno se sprašujete, kako gredo taborniki in skavte skupaj…naj vam povem da čisto lepo…saj smo vsi ljudje.

No kot se za nas spodobi je potrebno na taboru početi tudi kakšne adrenalinske stvari in urit naše veščine. Tako smo se en dan odločili, da bomo izdelovali splav. Takrat smo bili nastanjeni, v skavtske taboru v bližini Den Haga. Tam smo dobili vse potrebno vrvi, sode, lesen kole…tako smo se lahko odpravili na bližnje jezero in pričeli z izdelovanje. Seveda vsi smo imeli polo idej. Uspelo nam je narediti splav, ampak prvi in drugi sta razpadela, ampak tretji je le zdržal…ampak jaz ne bi bila jaz, če nebi popestrila dneva…

Ker je splav zdržal in si nisem želela biti mokra, saj voda ni bila glih topla sem poskušala zlesti iz splava ne da bi padla v vodo…ja seveda….

Primož mi je podal roko, ki pa je bila mokra tako kot moja. Tako mi je spodrsnilo in se čofnila v vodo, ampak ob tem sem se z glavo kar močno udarila v leseni tram. Kaj je sledilo verjetno že veste…velika buška in posledica tega je bilo popoldansko poležavanje z mokro brisačo na glavi v senci in spanje.

Samo tabor in dogodivščine sem lahko nadaljevala naprej…o tem pa več naslednjič…

Uživajte!!!

EVO ŠE EN BLOG VEČ!

Pozdravljeni!

Tudi jaz sem se pridružila vsem, ki pišete blog. Kot sem rekla, da če bom odšla v Ameriko bom tudi jaz začela pisati blog. Kot veste, da je že pred vsakim odhodom potrebno pripravit ogromno reči, čeprav je moj odhod še daleč. Tako, da sem se odločila, da vaš že prej obveščam kako je. Jaz ne bi bila jaz, če se nebi že prej malo potepala in hodila naokoli.

Danes vam bom naredila samo lušte z mojega zadnjega zelo posebnega potovanja…v prihodnosti pa pričakujte moje dogodivščine….bilo je zabavo….

Utrip z Tabora Evropa 2007